Future Life

Zadnje čase se mi dogaja, da mi sicer dan zelo hitro mine, a kaj ko sem čez cel dan pošteno utrujena in zaspana. Kar se tiče jutranjega vstajanja sem kar disciplinirana in vsak dan vstanem malce pred sedmo uro zjutraj, se uredim in grem k “tašči” na kavo. To je postal kar nekakšen najin obred. Zadnje dni pa sama pri sebi opažam, da me zjutraj zelo boli hrbet, utrujena sem že zjutraj in kar nekako se ne morem skobacati iz postelje. To je že prvi jutranji napor, ki mi zadnje čase dela preglavice.

Delavnik se mi nekako začne ob osmi uri. Po tisti jutranji kavi ali čaju nekako zafunkcioniram in sem tja do enajste ure še pri močeh. Ko pa se ura bliža poldnevu se moj nivo energije strmo spusti. Takrat postanem zaspana in da raje ne omenjam mojega zehanja, ki je postalo že kar nalezljivo. Dogaja se mi tudi, da me pošteno začne boleti glava in kar ne vem kaj bi sama s seboj. Vsakršno oprabilo se mi zdi zelo naporno, pa če se moram peljati samo iz enega konca Ljubljane na drugega. Grrr….  Ko se počasi vračam domov mi gre sploh na živce vsakdanja gužva na cesti pa, če se vračam s kateregakoli konca. Vedno se najde kakšen posebnež, ki misli, da je car na cesti in da je cesta res samo njegova. Res se mi ob vožnji domov ne da ubadati še s takimi, ker je takrat moje počutje na koncu in refleksi so res bolj počasni. Ko pridem pa domov nisem sposobna ničesar in vidim samo še posteljo. Prejšnji teden sem celo dvakrat popoldan zaspala. Haloooo to se meni ne dogaja.

Predvsem upam, da se bo tole moje stanje duha in telesa kmalu končalo, saj že težko prenašam celo samo sebe. Na živce si grem ker res ne morem narediti nobene konkretne stvari. Verjetno bo temu res botrovalo tole vreme, ki ni nič kaj prijazno. Včerajšnji sonček je bil sicer kar dobrodošel, ampak tole današnje dežavje me je spet spravilo v posteljo.

No je, sicer pa pomlad je tu in z njo pomladanska utrujenost, ki pa po moje ne pesti samo mene, ampak verjetno tudi koga izmed vas. Kako se kaj vi počutite?

Tole sem zasledila v prodajalni za male živali. Vsekakor nekaj novega zame, saj sem prvič zagledala pasje prevozno sredstvo oziroma voziček v katerem lahko prevažaš svojega ljubljenčka.

Sicer pa, ali kužki ne tekajo raje poleg nas in razposajeno dirjajo igrajo?

p.s. se opravičujem za malce slabše fotke!

Danes 24.3. so v grški pokrajini Olimpija slovesno prižgali olimpijski ogenj. Slovesnost se je odvijala pred Herinim templjem, kjer so včasih potekale antične igre. Kljub slabšemu vremenu jim je ogenj uspelo prižgati na tradicionalen način s pomočjo sončnih žarkov in konveksnim zrcalom. Baklo je prižgala igralka Maria Nafpliotou in jo predala grškemu športniku Alexandrosu Nikolaidisu. Ogenj oziroma bakla bo po Grčiji potovala šest dni in 30.3. bodo baklo predali organizatorjem iger na Kitajskem.

Vsa slovesnost je potekala pod strogimi varnostnimi nadzori. Kljub vsemi nadzori pa je še vseeno pro-tibetantskim protestnikom uspelo vdreti na kraj dogajanja in prekiniti govor vodje kitajskega organizacijskega odbora. Razprli so napis “bojkotirajte državo, ki tepta naše človekove pravice”.

Ob vsem tem se lahko vprašamo kako bo na samem dogajanju olimpijskih iger poskrbljeno za varnost celotnega dogajanja. Kako bo poskrbljeno za športnike in tekmovalce same, ali  bo odjeknila kakšna eksplozija kot je nekaj let nazaj v Salt Lake City-u? Je varno poslati naše športnike na Kitajsko? Veliko vprašanj in nobenega trdnega odgovora. Sicer pa ali ni moto letošnjih iger “Lihgt the Passion Share the Dream!”

Vir 

Ker smo v času Velikonočnih parznikov je miza polna in obložena. Na njej je sigurno velik kos šunke, potica, hren in pa seveda nepogrešljivi pirhi. Če pomislim, da pirhov naredimo vedno (pre)več, kot pa jih bomo pojedli. In naredimo jih še malo več, saj jih bomo razdelili malo med sorodnike in prijatelje, a kaj ko jih točno toliko dobimo nazaj.

No, da nam pirhi ne bodo “ostajali” v peharčku so si izmislili tudi razne igre s pirhi. Iger je več, razlikujejo pa se po krajih in pokrajinah, razlikujejo pa se tudi po imenih iger in načinu igranja. Igre s pirhi se ponavadi začnejo na velikonočno nedeljo, zaključijo pa na veliki ponedeljek.

Tako od iger poznamo najbolj poznano igro “sekanje” pirhov. Tekmovalci z radalje 1.40 ali 1.50m ciljajo v pirhe s kovanci. Če pirh zadane in kovanec ostane na pirhu, če ga obrne dobi 3 točke. Če pirh zadane in kovanec pade dol, dobi 2 točki. Če kovanec samo zadane in poškuduje lupino in se odbije, dobi samo 1 točko. Zmagovalec je tisti, ki zbere največ točk.

Ena od iger je tudi “štrucanje”. Dva tekmovalca vsak s svojim pirhom tolčeta drug ob drugega. Tu je pomembno poznavanje jajčne lupine, kako držiš svoj pirh in kako s svojim pirhom udariš ob nasprotnikovega. Paziti je treba, da ne udarimo premočno, saj se zdrobi lupina tistega, ki ima močnejši udarec. Zmaga tisti, kateremu se prej zdrobi lupina.

Ena od iger je tudi zbijanje pirhov. “Zbijanje” se izvaja z 30 cm dolgo palico s katero poskušaš zadeti pirh, ki je oddaljen cca.6 metrov. Način metanja si izbereš sam, imaš pa 3 poizkuse. Vsakič, ko palica zadane pirh dobiš po eno točko. Zmagovalec je z največjim številom točk. Igra pa se ponavlja, če je slučajno neodločen izid.

Zanimiva pa je tudi igra iskanja jajca. Ponavadi ga kakšna babica za svoje vnuke in otroke skrije nekje na vrtu in otroci se podijo za njim in ga iščejo. Najditelj dobi jajce in kup dobrot. V štanjelu bodo imeli letos lov za zlatim jajcem. In tudi drugod po Sloveniji se bodo izvajale razne zabavne igre. Vbeneški Sloveniji naprimer pirje “priciljajo” ali “bijejo”.

Vsaka pokrajina ima svoje posebne igre. Ali poznate tudi vi kakšno zanimivo igro, ali kakšno igrate in nadaljujete tradicijo svojih staršev?

Skrivnost ohranjanja mladosti je v tem,

da živiš pošteno,

ješ počasi

in lažeš o svoji starosti.

(LUCILLE BALL)

Pisanica, pisanka,
kakor mini risanka,
zajčki se na njej igrajo,
veselijo, se trkljajo.
V koških nosijo pogače
in velikanske krače.

Pisanica, pisanka,
zavijati na levo zna,
zavijati na desno zna.
Moja pa le trmoglavi,
vedno obtiči na travi.
Se trkljati več ne grem,
jo olupim in pojem.

Kot sem že omenila je Mercator svoj center postavil ravno nasproti francoskega E’Leclerca. Ta vsekakor ne bo mirno trpel in prenašal konkurence. No moje mnenje je, da E’leclerc skorajda nima konkurence.

Da bi francoz tudi zase naredil nekaj reklame je ubral novo taktiko privabljanja kupcev. Takoj, ko sem se pripeljala na Rudnik, sem na koncu E’Leclercovega parkirišča zagledala neke nove table. Sprva sploh nisem bila pozorna nanje, saj se ponavadi ne oziram za tem kar piše na njih. Ko pa sem izstopila iz avta sem uzrla table in bila šokirana kaj je na njih pisalo.

E’Leclerc se je odločil, da bo kupčev najcenejši sosed, če je že Mercator najboljši sosed. Table z obeh strani; tudi z vhoda Mercatorja, opozarjajo kupce, da naj raje obrnejo k njim, saj imajo nižje cene, pa še njihova denarnica jim bo hvaležna. Lahko rečem, da je to pravi boj za stranke. Čeprav mislim, da se E’Leclercu ni potrebno pretirano bati za kupno moč, saj s svojimi akcijami in nizkimi cenami privablja kupce.

Kako pa ta francoska taktika izgleda, pa presodite sami in povejte kaj si mislite!

Danes dopoldan se je na Rudniku v Ljubljani odprl še eden izmed mnogih mega centrov Supernova. Zgradba stoji ravno nasproti francoskega E’Leclerca, vmes pa je parkirišče francoskega trgovca. Ob odprtju je bila zunaj nepopisna množica predvsem radovednežev.

Glavni in največji trgovec v centru je Mercator, ki s svojo ponudbo spet vabi svoje kupce. Po sprehodu po trgovini sem se počutila kar malce utesnjeno, saj sem pričakovala predvsem bolj prostorno in razkošno trgovino. Hipermarket je narejen in postavljen po principu postavitve hipermarket Šiška. Sprehod med policami je bil malo ne bolj kot dolgočasen. Police so bile seveda urejene in poštirkane kot se za prvi dan spodobi.

Ena od novosti v tej trgovini, katere nisem zasledila še v nobeni Mercatorjevo trgovini je čakalna vrsta za meso. Pri mesnici stoji stojalo, pri katerem vzameš listek s številko, nad glavo pa je nek displej na katerem se obračajo številke kupca, ki je na vrsti za postrežbo. To je nekako tak princip kot na travmatološki v Ljubljani. Sicer pa zadevica ni nova, saj sem tak princip opazila tudi v Tuš-u v Btc-ju. Čeprav se mi zdi, da ni nikoli takšne posebne gneže, da bi ta sistem lahko zafunkcioniral.

Vsak petek popoldan in soboto cel dan vas bo razvajal in pripravljal najrazličnejše jedi njihov kuhar. Hrano vam bo pripravil pred vami in vam svetoval tudi kakšne namige in nasvete pri kuhi. Podoben princip že furajo v centru v Šiški.

Poizkusila pa sem tudi sveže pripravljen sok oziroma napitek iz svežega kivija, banan in jabolka. Okusno in zanimivo. Za 2dcl napitka boste odšteli 2 €. Kakor sem omenila, to je nekakšen pomanjšan center Šiška.

Če sem povsem iskrena me trgovina ni čisto prepričala. Kot stranka bom (bi) verjetno živila in nujne potrebščine kupovala v E’leclercu, kaj za dušo in kakšno oblačilo pa bi si kupila v centru Supernova.

Ste si ga kateri že ogledali? Vas je pritegnilo ali odvrnilo, ali je to spet samo ena od mnogih trgovin, ki nas posiljujejo s svojo ponudbo.

Nekaj dni nazaj sem se odločila, da obiščem mojo frizerko. Je ena od bolje obiskanih frizerk v našem kraju. No, tam nisem bila sama. Tja hodijo tudi te, saj veste, priletne gospe na takšno in drugačno trajno. Tam sedijo, da počakajo eno drugo in potem še na poti domov kakšno rečejo. V salonu je tekla debata o velikonočnih praznikih. Obujale so čase, ko so bile še mlade in vedre. Ne vem koliko besed je padlo, da se današnjih praznikov sploh ne praznuje tako kot so jih one včasih. Najbolj pa mi je na ušesa padlo, ko so dabatirale o potici. Potica, ki pa seveda ne sme manjkati v košarici za žegenj.

“A boš ti pekva potico letos?” se je oglasila ena od teh dam. In na moje začudenje se jih je kar nekaj oglasilo in reklo, da potice ne bodo pekle, saj se jim ne da ali pa da nimajo časa.  Halooo. Kako to, sem si mislila. Sledile so pripombe: “a veš kuga, 6€ pa že ne bom dajava za urehe!” No ja orehi so zadnje čase res dragi sem si mislila, ampak za potico in praznike pa res ne morem škrtariti. “Ah, sej jo bom šva u trgovino iskt, sej bojo mel sigurn u saboto dopovne frišne!” No pa je, potica bo na mizi.

Sprašujem se ali se je peka potice pri naših babicah in mamah res končala. Ali ti ljudje res nimajo več toliko časa kot pravijo ali jim je to res delat že v breme in ne v veselje. Moja bodoča tašča se za vsake velikonočne praznike spravi na peko potice. Pri njej potekajo priprave že cel petek dopoldan, popoldan pa peka in prijetni vonji, ki te kar privabijo v kuhinjo.  “Tašča” je še v službi, a si vedno poizkuša vzeti petek prosto, da le speče te potičke, ki nam jih potem razdeli. Mmm, jutri bo dišalo!

Kako pa je kaj z vašo potičko? Jo spečete sami ali vam jo babi, mama?

Že kar nekaj časa nazaj sem v neki trgovini na polici zasledila milne mehurčke. Ja, tiste milne mehurčke, ki smo jih včasih pihali. Seveda sem si ene na lastno veselje kupila, vendar se tisti dan nisem prepustila veselju.

Danes pa sem ob pospravljanju naletela nanje. Prijela sem jih in vsa navdušena začela pihati v tisto okroglo odprtino. Vedno več in več jih je bilo. Na misel so se mi prikradle najstniške vragolije in neumnosti, ki smo jih počeli še ko smo bili skupaj druščina otrok na sosedovem dvorišču in travniku. Vsi so imeli te milne mehurčke in veliko generacij nazaj tudi. Najtežje je bilo pripraviti domačo milnico, ko je tiste prvotne zmanjkalo. Se še prav spominjam, ko smo pri babici v kuhinji na skrivaj vzeli tisto tekočino za pomivanje posode in poizkušali ujeti pravo razmerje z vodo. Babi pa je za nami mahala in se jezila nad nami. Enkrat smo sneli pri moji babi, spet drugič pri sosedovi….

Če pa pomislim današnje generacije otrok te zabave sploh ne poznajo več, vsaj ne v takšni obliki kot smo jo mi. Sedaj so za napihovanje mehurčkov izumili nekakšno “pištolo”, ki si pritiskom na petelina izstreli nekakšen “rafal” mehurčkov. Sedaj ne potrebuješ več sape!  Ah, kaj vsega se ne bodo še spomnili, ne vem pa zakaj mora biti vse povezano z nasiljem ?

Kaj pa vi, ste tudi vi poznali igrico z milnimi mehurčki? Ali ste znali pripraviti pravo mešanico, da so bili mehurčki največji?